13. November 2019

Od kje sem sedaj prišla na temo krompirja, se morda sprašuješ. Prvo kot prvo – zima je. In drugo kot drugo – kakšen krompir, Klara? Kakšno vezo ima to s čemerkoli, še sploh pa s potovanjem po svetu.

Ok, ok. Calmate.

Naj začnem z opisom, kaj meni pomeni pobiranje krompirja in kako je to v bistvu ena velika metafora. Prihajam iz podeželja. Moje odraščanje je med drugim vključevalo tudi delo na njivi, košenje trave, štihanje vinograda, … In med opravili je bilo tudi pobiranje krompirja. Ne vem, zakaj imam tako vtisnjen v spomin ta enoletni dogodek. Sedaj kot starejša sem celo opazila, da je »pobiranje kromprja« v našem splošnem vokabularju.

Stare trenirke in majice se imenujejo ‘tiste za krompir pobirat’. »Si ti že kdaj pobiral krompir?« pa se uporablja kot nekakšen test za mestne ljudi. Češ, a ti sploh veš kaj je to motika.

Torej pobiranje krompirja opisuje nekakšen del naše podeželjske identitete.

Kot mlajša sem nihala med tem, da mi je bilo pobiranje krompirja všeč in med tem, da sem se opravilu upirala. V zadnjih letih moja družina nima svoje njive ampak gremo pomagati babici na njeno. Srčica nam pa potem da kakšno gajbo, da preživimo zimo.

Letos sem po dolgem času bila priča temu dogodku. Zbralo se nas je lepo število, sonček je bil, babi opravljena s kapico na glavi. Stric je celo dal glasbo iz avta. In bil je žur.

Ne, res je bil žur!

Po celi njivi je bilo polno smeha, pogovorov, norčevanja, dretja … Krompir je bil pobran še preden smo čisto dobro vedeli zakaj se je šlo. In potem itak likof. Nobeden lačen a miza polna takšnih in drugačnih dobrot. Teta je celo posebaj zame in za Klemna pripravila vegetarijansko jed. In ob vsem tem v zraku tisti občutek povezanosti. Ko je eden bolj pameten kot tadrug. “Pa spij še enga! Dej nehej nost, k nobeden več ne bo jedu! Katera soseda je umrla? Aja, čak kdaj je že blo to. Pa kaj greš ti spet po svet?”

Odkar sem malo starejša se ob teh druženjih ustavim. Ozrem naokrog. Obožujem jih, obožujem to povezanost. Če je to družina, hočem biti del nje. Ti trenutki so zame neprecenljivi.

In če se dobro posvetim in sem v trenutku. Mogoče odložim telefon za trenutek, zares poslušam kar mi govori stric, opazujem kako je del dogajanja dedijev brat s posebnimi potrebami, kako soseda pride na kavo – če sem pri stvari.

Sem v bistvu na potovanju, na eksotičnem kraju, ki me navdušuje in uči novih reči.

Ne, ni se mi zmešalo! Samo še tole si preberi.

Ja, imam možnost potovati. Potovala sem, potujem in potovala bom. Potovanja so me veliko naučila, mi izostrila čute, razširila razumevanje za svet, naredila mehko a hkrati neprebojno. Ampak z močjo biti v trenutku si lahko narediš čudovito potovanje kjerkoli si. Drugače so tuje države le pobeg, kar sem večkrat opazila pri sebi, ko sem bila mlajša.

Če pa boš opazil travnik izza hiše, način kako smo smešni na porokah, ljudi na troli, komunikacijo med starimi tetkami na pokopališčih, nedeljsko kosilo in navsezadnje tudi pobiranje krompirja – pa lahko v vsak dan samo zreš z odprtimi očmi in si misliš: »Uaaaaaaaaau!«

Zato komaj čakam mesec in pol, ki me čakata v Sloveniji. To bo novo potovanje, nova spoznanja, novi trenutki. Dogodivščina.

Na svoji misiji, da se zavrže čimanj hrane, sem opazila, da se mi po kuhinji povaljuje par prezrelih banan. Iz njih sem napravila tole coprnijo: slasten & good for ya belly BANANIN KRUH