19. June 2019

fotografije so iz pustolovskega izleta v dolino Nubra

Spomin na to, kako mi je stara mama kupovala Miki Miško, je še vedno zelo močan. Vsaka dva tedna mi je kupila to precej drago revijo, poleg katere si dobil še mini igračko.

Oboževala sem jo in jo hitro prebrala od prve do zadnje strani. Ampak kar želim danes deliti z vami je to, KAJ me je najbolj zanimalo. Pustolovske zgodbe.

Ponavadi je bil Miki tisti, ki je šel na ekspedicijo. Ali je šel raziskovati egipčanske piramide, tropske gozdove ali pa vesolje. Kar PILA SEM iz teh zgodb. In po navadi je imel na glavi pravi pustolovski klobuk, kar se je mi je zdelo ultra kul.

Ko sem postala malo starejša so me čisto obsedle knjige Pet prijateljev. Serija o … No, petih prijateljih (ter psu!), ki so se vedno znašli v takšnih ali drugačnih zanimivih težavah. Vedno jim je uspelo uiti in doma jih je čakala limonada in slastna hrana. Mmmm.

Tudi te zgodbe so mi šle pod kožo. Jaz sem BILA eden izmed glavnih karaterjev – George. Bila je tomboy (tako kot jaz) in imela je psa. Tudi jaz sem imela psa! Čisto preprosto se mi je bilo indentificirati z njo.

Zakaj vam govorim vse to?

Jaz sem Miki, George in še Indijana Jones – skupaj. V resničnem življenju. No, vsaj tako se počutim.

Sem tam, kjer spadam. Na poti, raziskujem, pogovarjam se z neznanci, štopam, vsake toliko se zastrupim s hrano, se cenkam, fotografiram nove kraje …

Ampak ali je življenje potica?

No, ni SAMO potica! Stvari niso črno-bele.

Miki je izkusil probleme na poti. Pet prijateljev tudi. Moje življenje se ni magično obrnilo v sanjsko samo zato, ker sem šla na daljše potovanje. Še vedno se sprašujem eksistencialna vprašanja vsak dan. Morda še bolj pogosto kot prej, ker imam več časa zase in za introspekcijo. Včasih sem čisto frustrirana zaradi sistema, ki ga nisem navajena. Soočam se z novimi situacijami in kulturnimi razlikami (ki jih še toliko bolj opaziš, ko si na enem mestu dlje časa). Slabo mi je skoraj vsak drugi dan. Pogrešam prijatelje.

Ampak veš kaj je kul?

Da se počutim avtentično s tem, da sem točno tu, kjer sem. Pomembnost dajem odgovoru na vprašanje »Je to res to kar si želiš? Se po tem dobro počutiš?« In če je odgovor ja, je to vse kar potrebujem.

Kje pa se ti počutiš najbolj avtentično? Kaj zasleduješ?

Na svoji misiji, da se zavrže čimanj hrane, sem opazila, da se mi po kuhinji povaljuje par prezrelih banan. Iz njih sem napravila tole coprnijo: slasten & good for ya belly BANANIN KRUH