6. November 2019

Kdaj sem šla prvič naokrog? Najbrž sem bila 16 ali pa 17. In od takrat sem spala po mnogo hostlih in drugih nastanitvah (na primer preko couchsurfinga).

Seveda se časi spreminjajo in tehnologija z njimi. Roko na srce mi je lažje navigirati z google maps, kot pa mi je bilo v Iranu z Lonely Planetom. Lažje se mi je učiti novega jezika, komunicirati, pošiljati slike … A zadnje čase opažam tudi veliko minusov, ki jih je prinesla tehnologija.

Skupne sobe v hostlih so bile vedno srž dogajanja, kjer so se prijateljstva spletla, še preden si se zavedal - ker nisi imel nobenega ekrana, v katerega bi lahko gledal. Stik je bilo navezati čisto preprosto in brez kakšnega ekstra truda. Tudi ko sem potovala sama, sem po navadi čisto brez problema, dobila družbo. Ali se je razvil pogovor na avtobusu ali pa ko si čakal na vietnamske zavitke.

Zadnje čase pa opažam individualizem (Hello, tudi jaz sem ga kriva. Ker jaz sem tista oseba s slušalkami na ušesih nekje v kotu hostla z laptopom na mizi). Potujemo, da se spoznavamo, a hkrati smo čisto priklenjeni na pogovarjanje z ljudmi od doma.

Minili so časi emailov, ki si jih pošiljal v čudnih internet cafejih. »Hej, mami, še sem živa!« Vse kroži hitreje. Osvajanje v živo je zamenjal Tinder, deljenje dogodivščin raziskovanj Instagram in tako naprej. Saj štekate poanto.

V zadnjem hostlu sem spala v skupnih ležiščih in na postelji nasproti mene videla fanta, ki je swipal po Tinderju. Zakaj ni pristopil ne do Klavdije ne mene in ne do ene izmed mnogih luštnih deklet v hostlu?

In jaz - kot nekdo, ki ima rahel strah pred delanjem prvega koraka. Ker saj veš, mogoče boš nekomu čuden ali pa nekajnekaj (kar si že pač tist trenutek izmisli tvoj ego). No in jaz sem se odločila, da začnem mini revolucijo. Seveda je to moja revolucija. Mini vojna, mini napad, mini AKCIJA.

Prvo kot prvo sem začela pozdravljati VSE ljudi v hostlih in podobnih situacijah. Ker sem opazila, da tudi tega ne delamo več – ker so naše oči usmerjene ali v tla ali pa v ekran.

In to ni zamjaukan živjo. To je en tak srednje močen dolenjski HELLO!

Hi! HEY!

Ok, in ko sem začela osvajati to prvo stopnjo sem začutila, da grem lahko še korak dalje.

»Hey, is this sit taken, may I sit next to you? Where are you from?« ko pridem na skupinski zajtrk.

»Hello guys, where are you from?« skupini mladih v baru.

»Salud!« mladim mehičankam, ki plešejo poleg tebe.

»De dónde salen los autobuses al centro?« gospodu na ulici s katerim potem razviješ še celo debato o njegovem življenju.

»Do you guys want to go for a beer?« neznancema katera si spoznal pol ure nazaj in sta se ti zdela zanimiva.

Absoluten bav bav zame. A absolutno nujno. Absolutno izrednega pomena, da izstopim iz mehurčka tega individualizma, ki se te oklene še preden veš kaj se ti je zgodilo.

Zakaj potujem? Da se povezujem z dušami. In to se ne bo zgodilo z gledanjem v ekran. Ali kot je Klavdija dobro rekla: “Zakaj enostavno ne moremo biti kot otroci in začeti pogovor s komerkoli - kjerkoli?”

Na svoji misiji, da se zavrže čimanj hrane, sem opazila, da se mi po kuhinji povaljuje par prezrelih banan. Iz njih sem napravila tole coprnijo: slasten & good for ya belly BANANIN KRUH