30. March 2020

Kje naj začnem to zgodbo. Morda na začetku, ko sem bila še otrok in so kitajske restavracije prišle v Slovenijo. V tistem majhnem novomeškem pajzlu sem želela praznovati vsak rojstni dan. Nekaj me je vleklo k drugačni hrani, glasbi, ljudem.

Kako navdušena sem vedno bila nad vsem kar je tuje, eksotično. Kako sem si želela vohljati izven svojega teritorija. Straža? Straža je premajhna.

Vedno sem si želela svet. In ne vem zakaj me starša vprašata: “Pa od kje ti to?”, če sta pa prav ona dva bila tista, ki sta me kot le nekaj-mesečno dete, peljala v Pariz. Pa prvič na metro. Pa prvič čez lužo. Na balkan-trip. Vozila zanimive tujce v hišo. Kako se otrok ne bi zaljubil v to pisanost, jo dojemal z velikimi očmi?

In še vedno vidim, da je ta zvedavost tisti ogenj, zaradi katerega imam mevlo v riti.

“Kaj se skriva tam? Kakšno hrano jejo? Koliko žena imajo? Kako so oblečeni?”

Občutek imam, da sem povsod doma.

Ampak saj veste kakšni so bili zadnji dnevi, tedni. V naša življenja se je prikradel strah - celo panika. Korona virus nas je zadržal v hišah, prekinil socialne stike, obrnil vse na glavo. Svet se je ustavil.

Jaz pa sem v vsem tem kaosu obtičala v Honduras. Ta mala država v centralni Ameriki me je sicer lepo sprejela. Več o moji situaciji lahko poslušaš v temle intervjuju ali pa si ogledaš tale vlog:

A kar naenkrat sem se znašla sama. Daleč stran od vseh ljubljenih.

“Pridi domov.” so rekli država, mož, starši.

Jaz pa domov ne morem.

Tako si sedaj tukaj ustvarjam dom - do preklica. Kuham včasih tenstan krompir, včasih pa se lotim priprave fižola na 101 način. Fižol imajo namreč tukaj zelo radi.

Včeraj sem naredila dušeno zelje. Jutri pa bom prvič v življenju kuhala bananin cvet. Dom si ustvarjam sredi ničesar, dom s tem, da uredim začimbe, da imam oblačila zložena v omari. Dom s tem, da počnem stvari, ki me osrečujejo. Ko veliko potuješ se naučiš, da je tvoja lastna mirnost tvoj dom.

Še vedno imam občutek, da sem povsod doma.

Ampak veš kaj?

Par dni nazaj me je posnetek koncerta SARSa in Dubioze tako naspidiral, da sem plesala po verandi. Začutila sem ves balkan, ki se pretaka po meni. Srce je bilo čisto polno.

Pa tiste neke neumne fore, ki so sedaj popularne. Dva ptiča, ki govorita o trgatvi in peronospori. (se opravičujem, če je to preveč nišno in ne razumeš) Brat mi včasih pošlje kakšen tak posnetek in meni je noro smešno.

Ko mi uspe zaigrat bog ne daj da bi crknil televizor od Adija Smolarja.

Pa video klici v lastnem jeziku. Vsi mi kažejo svoje vrtove. Ah, kako čudovita je Slovenija.

In potem vem, da je dom povsod. Pa vendar …

Na svoji misiji, da se zavrže čimanj hrane, sem opazila, da se mi po kuhinji povaljuje par prezrelih banan. Iz njih sem napravila tole coprnijo: slasten & good for ya belly BANANIN KRUH