20. May 2019

Živjo in lepo pozdravljen/a! Tale objava je bila napisana s tako nabitostjo čustev kot tista o 52 urnem potovanju z busom. Pri takih objavah nič ne planiram, pisanje o dogodivščini se zgodi kar samo od sebe.

Izkušnja je bila težka, lepa, polna stikov z ljudmi. Pa začnimo.

PRIPRAVA (Kakšna priprava?)

Bila je hitra ideja. No, o dolini Zanskar je predvsem Klemen bral par dni. A ko sva videla, da bodo prevozi (jeepi, ki si jih deliš z drugimi) stali precej denarja, sva se odločila za motor.

Klemen je imel v mislih malo jači skuter, dobila pa sva pravi zaresen motor. Ga je kdo od naju že peljal? Ne. Sva za njega podpisala hudičevo pogodbo? Da. Se nama je zdelo neverjetno noro, da bova lahko z motorjem šla v neznano? Absolutno.

In ko rečem v neznano je to kar pravi opis. Že res, da sva brala o sami dolini. A predvsem o 1) S kakšnim prevozom priti do tja ter 2) kako ljudje tam živijo. Ta druga točka je bila tudi razlog navdušenja.

Dolina je drugače med zimo popolnoma nedostopna saj do nje pelje le ena cesta, ki jo sneg popolnoma zameče. Govorimo o višinah nad 3600 m nadmorske višine.

Pa se vrnimo nazaj na najino pot. O le tej si nisva prebrala niti enega opisa na internetu. Kar je včasih tudi neumno.

POT DO PADUMA (glavno mesto Zanskar doline)

Kot se je izkazalo je to pot, ki po kakšnih 60 km iz načetega asvalta preide v makedam z deročo vodo iz ledenikov, takšnimi in drugačnimi kamni ter ogromnimi luknjami.

Prvi dan sva naredila okrog 100 km in prišla res utrujena v mestece Prakachikk. Jaz sem zaspala točno tako, kot sem bila oblečena na motorju - 9 slojev oblačil zgoraj, 2 spodaj, 2 para nogavic. Zunaj minus, guest house iz kamna, midva utrujena, gretje ne obstaja.

Drugi dan sva v nekje 9h urah komaj naredila novih 100 km. Pot se je namreč iz puščavne ravnice kmalu začela dvigovati.

Klemen - to je prelaz.

Kakšen prelaz?

Ma zdi se mi, da sem nekje prebrala. Pensi La.

Pot se je dvignila iz 4100 m nadmorske višine na skoraj 4700.

Od vseh luž zaradi ledenikov so se nama zmočili čevlji, Klemnu celo hlače. Mokra, pihalo je, sneg je začel naletavati in cesta je postajala vse slabša.

Končno sva dosegla najvišjo točko in se začela spuščati. A cesta je bila noro slaba, ne vem kako jo je Klemen zvozil in ne vem kako jo zvozijo vsi kamijoni, ki se peljejo sem. Kar misliš, da obstaja nekje avtocesta. Ampak ne, to je edina možna pot v to dolino.

Na GPSu je pisalo, da je mesto Abram čez 40 km. In sva jo pičila po makedamu, samo da čimprej prideva. Pa sploh nisva vedela, če ima ta vas kaj za prespat.

Kar naju je na tej točki presenetilo je bilo to, da je vmes 60 km (vsaj 4 ure vožnje) popolnega niča. To pomeni, da si sam s puščavo in snegom. Če se ti kaj zgodi ni signala in lahko le upaš, da kdo pripelje mimo.

Moja duševna stanja so nihala med petjem Jana Plestenjaka, dretjem, da to ni normalno in izmučenostjo.

V enem trenutku se mi je zdelo, da sva na luni, v drugem na Marsu v tretjem pa da se peljeva na koncu sveta.

KDO ŽIVI NA KONCU SVETA?

Okrog petih sva prispela do vasice. Na njivi so orali z jaki, ovce so se glasno oglašale. Gospod nama je ponudil sobo. Takoj sva se lahko sprostila.

Mene je bolelo čisto vse, oba sva imela mokre teniske že zadnjih par ur. Ampak itak se vse to pozabi, ko se preoblečeš v suho, daš sušit oblačila. Greš na en krog po vasi in pozdravljaš ljudi. Večerjo sva zmetala vase! Ker nisva vedela, da so tako hude razdalje, nisva imela spakirane nobene malice.

Čudovita je bila ta prva izkušnja home-staya v Ladakhu - da sem lahko videla hišo od znotraj. Hiše so zgrajene in kamna ter blata. Ljudje so navajeni mraza in ker ni dreves se grejejo le pozimi z jakovimi iztrebki. Tako da jaz sem bila ponovno oblečena v 9 slojev z rokavicami na rokah, ko se je stemnilo.

Ko sva naslednji dan DEJANSKO PRISPELA v glavno mesto Zanskar doline, sva si dala high five.

KROŽENJE PO VASEH

Zapeljala sva se 10 km izven glavnega mesta v vas Karsha. Ta vasica je pa res fotogenična. Majhne kamnite hiške suvereno zakoreninjene v strmo skalovje. Vrh vasi pa krasi še največji budistični samostan v teji dolini.

Umila sem si lase v potoku. Preoblekla sva si oblačila, ki si jih že 3 dni nisva in potem vse oprala (tudi v potoku). Mmmm, sonce, toplota.

Trije dnevi ki sva jih preživela mirno v Karshi so bili lepi. Že takoj ob prihodu sva začutila energijo ljudi. Mirnost, prijaznost. Njihov pozdrav ĐULEEEE!, ki so ga glasno izrekli, ko sva šla mimo. Bila sva sicer zelo utrujena in si vzela na izi. Jedla dobro hrano v novem home-stayu, brala knjige. Klemen se je malo več sprehajal po vasici in že prvi dan prišel nazaj z informacijo, da bo zagotovo prišel nazaj. Da se počuti kot doma.

Ta predel je budističen. In ko sva navezala stike z budistično šolo na vrhu hriba, so rekli, da lahko prideva na jutranjo molitev. Naslednje jutro sva GOTOVA premagovala stopnice. Taka nadmorska višina ti ne da dihati, če nisi navajen in že 5 stopnic se zdi, kot da te nekdo duši.

Prišla sva na vrh hriba in se znašla v prostoru. Jedilnica? Tempelj? Nekaj vmes?

Lepo okrašen pisan prostor, kjer so stari menihi in otroci (stari od 4 let naprej) sedeli na majhnih lesenih podesih. Pred seboj so imeli lesene mizice na njih pa čaj in cvrt kruh. Posedli so naju nekam zadaj in naslednjih 40 minut sva samo opazovala.

Vsi so v tišini jedli zajtrk. Nato pa so odrasli menihi začeli z molitvami. Mantrami? Ne vem, slišati je bilo čudovito. Z njimi je začel pet tisti, ki si je želel. Kar pomeni, da so nekateri jedli, nekateri molili, nekateri tiho šepetali in se pogovarjali.

Vozila sva se tudi čez druge vasi, si šla ogledati oddaljene budistične znamenitosti ampak najbolj od vsega samo želela biti tam. Prisotna, se hihitat z otroki, pozdravljati stare tete in uživati na soncu.

Samo vmes so me spet začeli mučiti neki prebavni problem. Wc-ji v njihovih hišah so “na štrbunk” – kar se mi je zdelo super. Kar se mi je zdelo malo manj super pa je bilo to, da se brišejo s starim papirjem. Na primer angleškimi učbeniki. Probala sem dvakrat. Potem pa je rit rekla STOP. Boli, nehej.

Na poti sva bila četrti dan, ko sem se odločila, da je morda čas za tuš. V hiši kjer sva spala sem vprašala kje je kopalnica. Kopalnica? Nimamo kopalnice. Moški se umijejo v potoku, ženske pa (če in ko že) v lavorju v hiši.

Aha.

Tako da sva s Klemnom sredi noči na hitro se šla splahnit v ledeno mrzel potok.

POT NAZAJ (A lahko damo prosim motor na en tovornjak?)

Na pot nazaj sva odšla polna entuziazma. Jaz sem si sicer potiho želela, da bi motor naložila na en tovornjak, midva pa šla s kakšnim prevozom. A sva vseeno rekla – ta dva dneva poti nazaj bova pa mnde še zdržala.

Kmalu na začetku vzpenjanja čez prelaz pa čuden zvok. Vse več čudnega zvoka. Predvidevala sva da je ketna in upala, da nama uspe naredit še 40 km do prve postojanke. V vsej zmedi sva padla v jarek. Padec sva uspešno preživela, edino na rezervarju za gorivo je nastala udrtina. Šit.

Prideva do postojanke – začenjala se je snežna nevihta. A zna kdo popraviti motor?

Ne, prvi mehanik je čez 45 km. Ok, ne bova paničarila.

Odsediva vsaj eno uro notri, da mine najbolj hud veter in probava iti na pot. Po 500 m – ni šans. Opazila sva, da je zadnji zobnik že odslužil svoje. Njegovi zobki so bili že čisto obrabljeni. Motor je imel dovolj in naznanil kapitulacijo. Obupana sva se vrnila nazaj do postojanke.

Po dveh urah čakanja, če bo v tej puščavski vasi kdo prišel iz leve ali desne se dejansko prikaže prazen pick up. Poleg njega pa še napol prazen jeep. Pogodimo se za ceno. Motor fantje navežejo na pickup (kasneje so ga morali še 3x vezati, ker je cesta res res res slaba) in gremo na pot.

Zvečer pridemo v mesto, kjer sva motor rentala. Kdo je kriv, da je zobnik za verigo šel? Kdo bo plačal udrtino na rezervarju? Kdo bo plačal prevoz? Kreg je bil. Trajal je slabi dve uri. Na koncu sva izsilila nek deal, ki je po najinem mnenju bil dober za obe strani. Edino oni se niso strinjali s tem. Pa vendar, ko sva jim rekla “Goodbye”, je razočarane obraze zamenjal nasmeh in so naju prosili, da skupaj naredimo še en poslovilni selfie.

Ne vem kaj je bilo bolj noro - izkušnja ali midva.

Na svoji misiji, da se zavrže čimanj hrane, sem opazila, da se mi po kuhinji povaljuje par prezrelih banan. Iz njih sem napravila tole coprnijo: slasten & good for ya belly BANANIN KRUH